Vlada je izdala uredbo o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji, ki naj bi med drugim prispevala k zmanjšanju administracije na kmetijah.
Vlada mora v skladu z zakonom o kmetijstvu predpisati, katere dopolnilne dejavnosti lahko opravljajo na kmetiji, njihove značilnosti, obseg in podrobnejše pogoje. V uredbi, ki je začela veljati 15. avgusta, so tako določene oblike povezave med osnovno kmetijsko pridelavo in dopolnilno dejavnostjo, pa tudi zahteve glede minimalnih deležev domačih pridelkov ali izdelkov pri predelavi ali porabi v turizmu na kmetiji.
Možne so različne dopolnilne dejavnosti, med drugim predelava primarnih kmetijskih pridelkov, turizem na kmetiji, predelava gozdnih in lesnih sortimentov, prodaja kmetijskih pridelkov in izdelkov s kmetij ter storitve s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo.
Pomembno dopolnilno dejavnost predstavlja predelava primarnih kmetijskih pridelkov. Teh je več kot 3500, v ta okvir pa sodijo peka kruha, predelava mleka, mesa, sadja … Kmetije predelajo svoje pridelke in tako izboljšajo dodano vrednost svojih pridelkov.
Med dopolnilnimi dejavnostmi so pomembne tudi tiste, ki so povezane s turizmom – turistične kmetije z nastanitvijo, izletniške kmetije, vinotoči, osmice in turizem na kmetiji, ki ni gostinska dejavnost. Teh je več kot 2100.
Za opravljanje te dopolnilne dejavnosti mora kmetija v ponudbi zagotoviti najmanj 50 odstotkov lastnih pridelkov. Do 25 odstotkov vrednosti ponudbe lahko zagotovijo z dokupom z drugih slovenskih kmetij, do 25 odstotkov pa lahko dokupijo v prosti prodaji. Za informiranost potrošnikov mora biti na vidnem mestu označeno poreklo surovin.
Sprejeta uredba prinaša pomembne administrativne poenostavitve za kmete. Ministrstvo namreč ukinja vodenje posebnih evidenc za opravljanje dopolnilnih dejavnosti. Zahtevane deleže surovin bodo ugotavljali na podlagi prejetih računov ali z drugimi dokazili, ki vsebujejo potrebne podatke, ki jih kmetije že vodijo na podlagi drugih zahtev.
Novost v tej uredbi so tudi dejavnosti s področja celodnevnega in dnevnega varstva odraslih in starejših na kmetijah, pri čemer bodo na kmetiji izvajali le del dejavnosti, to sta prebivanje in hrana, zdravstveno oskrbo pa bodo izvajali v okviru javne mreže.
Starejši s podeželja, kjer je slabša pokritost javne mreže in so bolj navezani na domači kraj, se bodo lahko tako odločili za nastanitev na bližnji kmetiji, in ne v domu za ostarele.
Vir: Uradni list RS, št. 57/2015
Povzela: Sergeja Lončar